Kultura vinske trte je stara skoraj 9.000 let. Izvira iz dežel srednjega vzhoda, kjer so pričeli vzgajati sorte, ki so bile namenjene za pripravo soka in v drugi obliki tudi za vino. Tako se je vzgoja plemenite vinske trte začela širiti po Sredozemlju. Širili pa so jo Feničani, Grki in Rimljani, ki so začeli saditi vinsko trto tudi na našem ozemlju.
Prazgodovina in mit o vinu
Trta se je pojavila na zemlji v eocenu, ko še ni bilo človeka. V Cezannu v Španiji so našli odtis vinske trte. Podobna je bila ameriški trti, ki je prednica trte vinifere. Znova jo zasledimo v miocenu na območjih, kjer je danes ni (na Islandiji, Grenlandiji in Aljaski).
Prva trta vinifera se je torej pojavila še pred človekom. Odtise listov te trte iz prazgodovinskih časov so našli v okolici Pariza. Zgodovina vina se prav nič ne loči od zgodovine človeštva. Prva alkoholna pijača na svetu je bila neka vrsta vina. Znano je da je ta močni katalizator čustvene razgibanosti večkrat spremenil potek zgodovine
Torej »Kako je človek odkril vino?«
Legenda pripoveduje, da je v Heratu živel mogočen vladar Šameran, katerega sin Badan je slovel kot odličen lokostrelec in je s puščico, natančno izstreljeno v glavo kače, ki je bila ovita okrog orlovega vratu.Tako je orla rešil zanesljive smrti. Natančno čez eno leto, ko je šah v spremstvu svojih podanikov spet stopil proti prestolu, je priletel isti orel, zakričal in udaril s kljunom po tleh ter izpustil iz kljuna predenj več pečk ter odletel. Dvorni modreci so naročili vrtnarju, naj pečke posadi in opazuje, kaj bo zraslo. Čez čas je vzklila samo ena mladika, ki je bila vsem tuja. Po nekaj letih se je pojavilo na rastlini grozdje. Grozdi so se jeseni obarvali temno modro, zato je šah skupaj s dvornimi svetovalci menil, da je sadež, ki ga je rastlina obrodila, njena poglavitna vrednost.
Sadež je bil poln soka, zato se je domislil, da bi iz njega stisnili sok. Vrtnarju so to tudi naročili. Čez dan pa je ta prišel ves razburjen in prestrašen k šahu, mu povedal, da sok vre, dela mehurčke, brbota, in to brez ognja pod posodo. Po začudenju vseh je po vrenju, ko se je sok zbistril, dobil svetlo rdečo barvo. Šah je odločil, naj dajo sok piti na smrt obsojenemu, ter tako ugotovijo njegov dejanski učinek. Če bo človek preživel ga ne bo dal usmrtiti. Po prvih požirkih se je obsojenec nakremžil, vino je bilo kislo in trpko. Toda obljuba ga je spodbudila, da je pil naprej. Učinek je bil neverjeten. Čez čas je postal zadovoljen, veder in vesel, ter začel peti in plesati. Potem mu ni bilo več težko piti. Vino ni bilo več kislo niti trpko, dokler zaradi opitosti ni “ponorel”, začel razgrajati in nazadnje padel v globoko spanje.
Ko se je zbudil, ga je vladar spraševal o njegovih občutkih, ki jih je opisal približno takole: najprej mi je pijača vzbujala odpor, bila je kisla, grenka. Ko sem pil naprej, se je v srcu pojavilo veselje in radost in vse je postalo zelo lahko in lepo. Povsem opit pa je izgubil spomin; ponorelega obnašanja se ni spomnil niti učinka, ki ga je imelo vino tedaj nanj. Vse to pa so si dobro zapomnili gledalci. Od takrat naprej so začeli trto gojiti in vino je začel piti tudi šah Šameran; vino je postalo spremljevalec njegovega življenja.
Iz legende izhaja še danes veljavna značilnost vina, da je vino za zdravje in počutje čudovita pijača, dokler ne prekoračimo praga, ko postane vino strup, ki osmeši in naredi za norca vsakogar, tudi velikega misleca. Dobro bi bilo, da bi se tega zavedali vsi pijanci, ki zlorabljajo ta dragocen dar – vino – v svojo sramoto in škodo ter v nesrečo in trpljenje najbližjih.
