Konec avgusta me je v šolskem predalu čakalo veliko presenečenje. Pismo za učiteljico Renato. Žig pošte v Padovi je nakazoval, da je po vsej verjetnosti nek učenec 3. razreda preživljal počitnice v Italiji in mi poslal pozdrave. V kuverti je bil priložen ozek rumen kos tršega papirja s popisano naslednjo vsebino: Dragi najditelj! Smo učenci 3. b Osnovne šole Idrija. Zanima nas kdo in kje bo našel našo plastenko s pismom. Zavedamo se, da smo s to pošto onesnažili okolje. Če bereš to pismo želimo, da nam odpišeš. Mi ti želimo veliko sreče in zdravja v letu 2014. Na drugi strani papirja je bil pripisan naslov šole in podpisi vseh 26 učencev z učiteljico.
Najditelj naše pošte g. Roberto Pigo nam je prijazno odgovoril v italijanščini. Gospod Pigo je ribič in je na reki Soči že večkrat lovil ribe. 24. marca 2015 pa je ob reki v kraju Gradiška opazil nenavadno plastenko. Ko jo je odprl in iz nje vzel rumen list papirja napisan v slovenščini, je bil zelo presenečen. Vsebino zapisa je dal prevesti v slovenščino nam pa je odgovoril in pismo vrnil.
Obiskala sem takratne učence 3. B, danes že petošolce. Po dveh letih so se spominjali kako se je zgodba pravzaprav začela. Iz same radovednosti kje vse bi lahko plastenka potovala jo je učenec Aljaž vrgel z mostu pred šolo, v reko Idrijco. Takrat nismo imeli najmanjšega upanja, da se nam bo sporočilo tudi vrnilo. V decembru 2013 je imela Idrijca nizek vodostaj. Pol litrska plastenka bi se lahko zapletla v vejevje ob bregu ali ostala pred kako pregrado jezu hidroelektrarn na Soči. Pa se to ni zgodilo. Očitno ji je bil namenjen povratek k piscem sporočila.
Ribiču Robertu smo se za najdbo pisma in poslano pošto prijazno zahvalili. V voščilu smo mu zaželeli zdravja ter sreče pri ribarjenju na Soči ali Idrijci v letu 2016.
Petošolka Naja Kacin je zapisala:
Dogodivščine plastenke
Spomnim se, ko smo napisali pismo in ga dali v plastenko. Potem ga je moj sošolec Aljaž vrgel z mostu v reko Idrijco. Najprej smo mislili, da se bo kje ustavilo. Čakali smo dve leti. Kar na enkrat pa je prišlo nazaj. Pismo je potovalo prav do Italije čez mejo. Bila sem srečna, da se je vrnilo.
Lana Šuligoj:
Zelo sem vesela, ker nam je gospod iz Italije odpisal. Plastenko s sporočilom je sošolec Aljaž odvrgel v našo reko. Odpisal nam je v italijanščini, ker ne zna slovensko.
Urban Rus:
Hvala, ker ste nam odpisali. Res sem vesel in se vam iskreno zahvaljujem.
Darijan Čelik:
Dragi gospod.
Našli ste plastenko, ki jo je naš takratni 3. razred nekaj dni pred Božičem vrgel v reko Idrijco. Čudno je, da je premagala vse ovire na poti, tudi jezove elektrarn. Preplavala je vso dolgo pot po reki Idrijci in več kot polovico Soče. To je skoraj 200km. V 4. razredu nismo več razmišljali o njeni poti. Niti približno nismo mislili, da bo po dveh letih pripotovala v sosednjo Italijo. Čas pa je mineval. Če je ne bi vi našli, bi morda pripotovala v Jadransko morje. Morda bi jo našel kak Hrvaški ali Italijanski ribič. Morda pa nobeden, ker bi ostala kje ujeta. Hvala, da ste nam vsebino pisma vrnili.
Tekst in foto: Renata Hvala, OŠ Idrija
