Piran je mesto z beneško tradicijo, ki je še v začetku 20. stoletja živel brez tekoče vode. Edini vir pitne vode je predstavljala kapnica, ki so jo hranili v cisternah. Pirančani so se tako vsak dan soočali z napori in neprilikami pri zajemu in tovoru vode. Ob poletnih sušah so vladala stroga pravila glede delitve in zmerne porabe vode. Vodnjaki so se nahajali na skupnih trgih, v okviru cerkvenih posestev ali pa znotraj hiš in palač. Večina vodnjakov je do danes izginilo, ponekod pa je ostala samo krona. V načrtu mesta iz leta 1897 je označenih 85 zbiralnikov. Na zemljevidu Pirana iz leta 1955 pa je vodnjakov le še 27 rezervoarjev (cistern) in 21 pitnikov. Daniela Paliaga domneva, da je Piran imel leta 1955 približno 850 hiš in okoli 300 vodnjakov. Imel ga je vsak drugi dom, sploh če je bil malo imenitnejši. Preostali so domov nosili vodo iz mestnih vodnjakov.
Vodovod je v Piran prihajal postopoma.
Prve cevi so napeljali že v času avstrijske vladavine, vendar večinoma za šole, zdravstveni dom in druge javne zgradbe. Bolj razvejano omrežje so zgradili v 30. letih in takrat so tudi nehali graditi vodnjake. Zadnje hiše so dobile tekočo vodo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prihod vodovoda v Piran je nedvomno predstavljal osnovo sodobnemu življenju kakršnega si predstavljamo danes.
Na vodnjake so prebivalci Pirana hitro pozabili. Ob vzponu potrošništva so postali odlagališča za smeti ali gradbeni materiala. Ob prihodu vodovoda je narasla tudi količina odpadne vode. Prej so odplake odnašali v morje, z vodovodom pa je bilo potrebno zgraditi še kanalizacijo. Pogosto se je zgodilo, da so najgloblji deli vodnjakov dosegli fekalno vodo ali pa da je celo vodnjak postal greznica, če hiša še ni bila povezana s kanalizacijo. Večina vodnjakov je skritih očem, večino pa so po prihodu vodovoda zasuli, predelali v kleti, greznice ali celo v sobe in jih tako uničili.
Današnje vedenje o piranskih vodnjakih je pomanjkljivo. Daniela Paliaga je v svojem katalogu z naslovom V iskanju vode med piranskimi trgi in dvorišči popisala malo manj kot 40 vodnjakov ali obodov vodnjakov, med njimi pa večina ni več v uporabi in je zanemarjena.
USPEŠEN ZAGON SPLETNE APLIKACIJE OBČANSKE ZNANOSTI ZA ZBIRANJE PODATKOV O PIRANSKIH VODNJAKIH
Zagon spletne aplikacije za iskanje vodnjakov. Sredi junija so raziskovalci Mediteranskega inštituta za okoljske študije ZRS Koper ZRS Koper (v sestavi Cécil Meulenberg, Erik Kralj in Peter Kumer) uradno zagnali posebno spletno aplikacijo, ki je namenjena zbiranju podatkov o piranskih vodnjakih. Aplikacijo so intenzivno razvijali zadnjih nekaj mesecev in sicer v sodelovanju z irskimi kolegi z University College Dublin. Aplikacija je “turistom prijazna” in dostopna tako v slovenščini kot angleščini.
S piranskimi vodnjaki so se začeli raziskovalno ukvarjati že lani v času hude poletne suše. Takrat je grozilo, da bodo presahnile zaloge v rezervoarjih rižanskega vodovoda. Zanimajo jih kapacitete vodnjakov, v kakšnem stanju so in kako bi jih bilo mogoče obnoviti.
Pionirsko delo lokalne raziskovalke ge. Daniele Paliaga jim je za zgled. Nekatere vodnjake je uspela popisati in jih tudi kartirati. V sodelovanju z go. Paliaga zdaj njen seznam dopolnjujejo.
Občanska znanost. Aktivnost kartiranja vodnjakov in opisovanja njihovih značilnosti je del občanske znanosti (v angleščini: citizen science). Gre za poseben pristop, kjer v raziskovalnem delu sodelujejo tudi “neznanstveniki” oziroma vsi zainteresirani (domačini, obiskovalci, tujci). Aktivnost je del projekta SCORE o katerem so novinarji v preteklih dveh letih že veliko poročali.
