Če meriš okoli 210 cm (plus/minus 10%), je težko biti hiperaktiven, toda nekaterim uspeva. Klemen Kladnik se je 28. marca 1974 v Ljubljani rodil študentskemu paru bodočih socialnih delavcev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Nikoli ni doštudiral, verjame pa, da sta starša uspela nanj prenesti tisto, kar bi morali vsi starši – željo, da pomaga sočloveku. Zdaj je sam oče dveh otrok, srečno poročen, zaposlen, popoldan trener košarke v Italiji. Živi polno življenje, ki pa bi bilo veliko bolj prazno, če ga ne bi pri vsem podpirala žena, kateri tudi ni lahko …
Lahko bi rekli, da je Klemen Kladnik športnik in humanitarec, ki mu je uspelo povezati dve deželi. Aktiven je na socialnih omrežjih, nekoč pa je glas posodil tudi lokalni televiziji. Koliko ur ima tvoj dan?
“Moj dan ima 24 ur, toliko kot jih pač mora imeti, haha. Včasih jih je res premalo, ampak tako je prav. Po navadi začnem ob 4.30, ko se zbudim in skočim do fitnesa. Ja, odprejo ob 5. uri zjutraj in moram priznati, da je to edini del dneva, ko imam res čas samo zase. Potem pridem domov, zbudim otroke, počasi se spravimo vsak na svoj konec. Oni v vrtec in varstvo, midva z ženo vsak v svojo službo. Po službi se dobimo doma, štirikrat na teden pa proti večeru skočim še do Doline pri Trstu, kjer sem trener košarkarske ekipe mladincev Brega. Hja, v resnici je včasih dan dolg tudi po 20 ur. So še druge aktivnosti, katerim bi z veseljem posvetil čas, vendar ga zmanjka, tako kot ga je zmanjkalo za Sponko TV ter komentiranje poker akrobacij takšnih in drugačnih amaterjev.
Na socialnih omrežjih sem sicer prisoten, vendar bolj kot ne površno. Včasih sem bil bolj, zdaj pa izkoristim priložnost za objavo kakšne zgodbe v okviru projekta Botrstvo, kjer v skupini “Pomagam, ker hočem” zbiramo oblačila, hrano in ostale potrebščine za družine, ki pomoč potrebujejo. Vmes sem “zalaufal” še podobno gibanje v Italiji. Imenuje se Basket4Charity (www.basket4charity.com), kjer na košarkaških tekmah zbiramo oblačila in hrano, ki jih dostavljamo fundaciji v Trstu. Zadeva se je lepo prijela, zato smo jo razširili še v Slovenijo, kjer smo pred kratkim organizirali zbiranje na tekmi UKK Koper. Pri tem gibanju mi je najbolj všeč, da pomagamo tako Slovencem kot Italijanom, Slovenec denimo organizira nekaj čez mejo, kar pomaga Italijanom, po drugi strani pa oni prispevajo nekaj za Slovence. Če je pri vsem tem kaj vredno, je po moje ravno to, seveda poleg dejstva, da se pomaga ljudem, ki pomoč potrebujejo. In na žalost je takih vedno več … Še bolj žalostno pa je, da se pomoči ne uredi na nekem sistemskem nivoju, kjer bi se takoj in 150% pomagalo ljudem, ki pomoč potrebujejo. Kot recimo zgodbe o lačnih otrocih v šolah. Meni je nepojmljivo, da se v današnjem času lahko dogaja nekaj takšnega. Pri vsej dnevno odvrženi hrani dopuščamo, da so otroci lačni?! Na takih izpitih padamo kot ljudje in nismo vredni nič, ne glede na to koliko imamo v žepih.“
Kaj pa projekt #5AM_team?
“To ni projekt, to je moja “finta”, ki se še ni prijela, morda se pa enkrat bo. Gre za #5AM_team, torej ljudi, ki vstanemo zgodaj in telovadimo. Želja je, da koga od Facebook prijateljev premaknem z riti in začne migati. #5AM_team – ni nas veliko, smo pa odlični! Heh, vsaj jaz nas poznam malo.“
Katera zgodba, dogodek ali izdelek te je na zadnje tako navdušil, da bi ga delil z vsakim, ki ga srečaš na cesti?
“Moram priznati, da me je zadnje čase navdušila izraelska borilna veščina Krav Maga. Po resnično dolgem času me je nekaj tako močno pritegnilo in zainteresiralo, da sem se počutil kot otrok. S kolegom iz Trsta sva organizirala vadbo Krav Mage v Kopru (www.kravmagakoper.info) in dvakrat tedensko se tam zbere 15-20 ljudi, ki se veselo učijo. Zadeva je vrhunska in priporočam vsem, da si pridejo pogledat trening. Najbolj zabavno je to, da za trening ni potrebno biti vrhunsko pripravljen, ker gre za obrambno veščino, kjer se “šibkejši” učijo, kako se ubraniti in rešiti pred napadi močnejših od sebe. Na prvem treningu me je kolegica s svojimi 50-imi kilogrami premetavala po dvorani kot malega otroka in enostavno sem se moral zaljubiti v nov šport. Na žalost sem uspel letos organizirati vadbo, žal pa ne morem biti na treningih. Tako je to v življenju.“
20. decembra bo potekal referendum, na katerem se bomo odločali, ali bomo sprejeli spremembe zakona v zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Imaš sporočilo?
“Imam. Za otroke gre, zato bom glasoval ZA.“
Zastavi si vprašanje in nanj odgovori.
“Klemen, zakaj za vraga so spremenili 2. januar v navaden delavnik in ni več dela prost dan? Pojma nimam, to je taka bedarija, da je groza. Vsi so hiteli razlagati, kako bo Slovenija s tistim enim delovnim dnevom pridobila 30 milijonov ali koliko že in kako je to pomembno za “skupno dobro”, nihče pa ni pomislil in preračunal, koliko denarja Slovenci ne porabimo, ker moramo 2. januarja v službe. Če bi ostal dela prost dan, bi šle družine na krajše počitnice in zapravile kakšen evro več, tako pa si verjetno predvsem doma, če moraš dan po praznovanju novega leta v službo. Ampak ta del me niti toliko ne moti, na bruhanje pa mi gre, ker 2.1. ni v službi nikogar od tistih, ki so dvignili roke za to, da se ukine praznik! Mar bi – za lastno kredibilnost – 2. januarja naredili svečano sejo v parlamentu, se vsi tam narisali in rekli “evo, tudi mi delamo na ta dan”. Ne, parlament je takrat na dopustu, navaden človek pa mora nastaviti hrbet in delati. To je karikatura časa, v katerem živimo.“
Igral si tudi v filmu.
“Ah, tega je že dolgo, ko sem igral v filmu. Tudi to je bilo zelo zabavno in hvala Perici Jerkoviću, da se me je spomnil, haha. V Mladini smo pobrali kar lepo kritiko: film Ko bom velik “podpiše“ lokalna muzika, Pudding fields in Sensations. To je film o življenju mladih Koprčanov, bolj ali manj luzerjev, tistih tipov, ki so preveč kul, da bi jih oboževale bejbe, preveč kul, da bi našli dobro službo, in preveč kul, da bi premalo žurirali.“
Najbolj originalno vprašanje vseh časov. Kakšne načrte imaš za prihodnost?
“Načrtov za prihodnost nimam – imam pa želje. Želja je, da se gibanje Basket4Charity razširi do te mere, da ne bo več odvisno od mene, ampak bodo klubi sami izkoristili možnosti, se organizirali ter zbrali oblačila in hrano za družine, ki to potrebujejo. Ni treba veliko: miza in prostor, kamor se zbrano shrani, dokler se ne odpelje drugam. Če se to prime, bo odlično. Ostale želje so pa bolj posvetne – da bi bili zdravi in se imeli radi, da bi otroka zrasla v pošteni, dobrodušni, navihani, radovedni osebi, ki bosta raziskovali svet in pomagali drugim. Če to dosežem kot oče, bom super vesel.“
Anekdota: Tudi Sagadin se je znal smejati
Klemen ni zgolj “še kar velik”, ampak je resnično visok, saj je na nekaterih fotografijah vidno, da ga nekdanji reprezentančni center Primož Brezec s svojimi 216 cm preseže le za dober palec. Seveda je bilo jasno, da v kakšni gimnastiki nima velike prihodnosti, temveč ga je pot zanesla pod koše, kjer je ob kroničnem pomanjkanju visokih fantov v Sloveniji veljal za zelo perspektivnega, morebitno veliko kariero pa so mu preprečila predvsem „steklena kolena“. V zlatih časih Uniona Olimpije se je prebil do njene mlade ekipe in takratni trener Zmago Sagadin je najbolj obetavne fante občasno povabil na trening s člansko vrsto, čeprav so ob njegovih metodah celo najbolj utrjeni „padali po tleh“. Kladnik se zaklinja, da ga je le enkrat videl nasmejanega: “Za konec treninga je navadno iz rokava izvlekel ubijalsko vajo, ko si trije igralci med polnim šprintom v protinapadu izmenjujejo žogo, kar se je ponovilo desetkrat čez celo igrišče. Verjemite, da na koncu komaj stojiš … Nekoč sta bila z menoj v trojki Lucijčan Gregor Belina in gruzijski as Vladimir Stepania, seveda smo bili vsi še mladinci. Nekako smo se privlekli do 10. serije, takratni zvezdniki Marko Milič, Marko Tušek, Darren Henry, Šarunas Jasikevicius itd. pa so zadnji napad vsi po vrsti zaključevali z zabijanji in različnimi fintami. Stepania se je tudi želel izkazati in je želel zabiti, ker pa je bil že toliko utrujen, mu je seveda spodletelo. Z Belino sva se zgolj držala za glavo, kajti kazen za zgrešen koš je bila ponovitev celotne serije. Skratka, takrat sem videl Sagadina nasmejanega, ko nam je povsem izčrpanim samo pomignil – še enkrat 10 serij, fantje. Še danes ne vem, kako sem se tisti dan privlekel po stopnicah …“
Miha Gorela
