Prvoaprilsko soboto se je predstavil skupina »posebne vrste« s svojim repertoarjem za navdušence resne glasbe. Nekaj nad 50 poslušalcev je uživalo v izvedenih delih Bacha, Brahmsa, Bacalova, Cimarose in ostalih skladateljev izpod harmonik. Zasedba izhaja iz vrst Harmonikarskega orkestra Glasbene šole Sežana. Želja po novih izkušnjah in znanju jih je združila v komorno skupino pod imenom »gHOSt« (HOS – harmonikarski oktet Sežana), ki delujejo pod okriljem Glasbene šole Sežana. Skupina je iz osmih članov prešla na sedanjih šest, kateri so v zadnjih petih letih svoje delo predstavili na številnih koncertih in mednarodnih tekmovanjih. Glavno poslanstvo skupine je predstavitev klavirske in kromatične harmonike ter raznolikega programa, ki ga nanju lahko izvajamo in ki široko presega pogosto povezavo harmonike z izrecno narodnozabavno glasbo, širši javnosti.
In kaj sploh je harmonika? “Harmonika je aerofon. Zvok nastaja zaradi uglašenih prenihajočih jezičkov iz jekla, ki vibrirajo, kadar meh skoznje potisne zrak. Prva stran meha ima vrste gumbov ali klaviaturo, na katero igramo melodijo, medtem ko so na drugi strani gumbi za basovske tone ali akorde: so povedali člani skupine«.
Nato pa nadaljevali: »Leta 1821 je Christian Buschmann iz Berlina patentiral svojo “ročno eolino” (Handaolin) , glasbilo, ki je delovalo s tipkami, podobnimi vzvodom. Sedem let pozneje je dunajski glasbenik Cyrillus Demian izdelal svoje glasbilo, imenovano Akkordion, ki je bilo po načinu delovanja enako kakor Buschmannovo glasbilo, a je omogočalo še spremljevalne akorde. Izdelano je bilo iz palisandrovega lesa z intarzijami iz slonovine in biserne matice in posnemali so ga številni drugi glasbeniki. Ker niso mogli uporabiti zaščitenega imena, so svoje različice imenovali s splošnim imenom “ročne harmonike” (Handharmonikas). Najpomembnejši korak v razvoju harmonike je nastopil leta 1852, ko je Monsieur Busson v Parizu uvedel klavirske tipke”
