Madžarski nogomet danes sicer ne predstavlja kaj posebnega, saj bo izbrana vrsta na letošnjem EP po natanko tridesetih letih spet nastopila na velikem tekmovanju, pa tudi klubi igrajo v evropskih pokalih zgolj obrobno vlogo. Nekdaj pa je bilo drugače, kajti v 50-ih letih preteklega stoletja so bili Madžari bržkone najboljša svetovna reprezentanca. Kot prvi so na Wembleyu razbili mit o nepremagljivosti Angležev na njihovem Otoku, leta 1954 pa jim je le splet nesrečnih okoliščin preprečil osvojitev naslova svetovnega prvaka. Strokovnjaki se strinjajo, da je bil poleg Ferenca Puskasa ključni človek “lahke konjenice” ofenzivni half (danes bi mu bržkone rekli zadnji vezni igralec) Jozsef Bozsik, ki je vestno skrbel za obrambne naloge, poleg tega pa pomagal tudi napadalcem.
Edinstvena tehnika
Kot trinajsletnik je leta 1938 (rojen je bil 1925. leta) skupaj s celotno državo žaloval zaradi izgubljenega finala svetovnega prvenstva v Franciji (Italija je takrat slavila s 3:1), vendar je v industrijskem predmestju Budimpešte Kispestu že rastla nova fantastična generacija, ki bo kasneje prekosila vse vzornike. Na neravnih igriščih v bližini Honvedovega stadiona so se za žogo podili Bozsik, dve leti mlajši Puskas, Zoltan Czibor, prvi svetovni “pol-špic” Nandor Hidegkuti, “zlata glava” Sandor Kocsis… Nekateri menijo, da so prav grbasti travniki izbrusili njihovo odlično tehniko, ki so na “pravih” stadionih lahko pokazali vse svoje znanje.
Bozsik je v reprezentanci debitiral z 22-imi leti, pred tem pa se je že dodobra uveljavil v slovitem Honvedu, kateremu je ostal zvest celotno kariero. Ko je leta 1947 prvič nastopil za izbrano vrsto, so mnogi že zaslutili, da je rojena nova zvezda in v resnici je bilo tako, saj je bil kar deset let nezamenljiv član madžarske reprezentance. Prvo veliko slavje je doživel na olimpijskih igrah 1952. leta v Helsinkih, ko so Madžari v finalu z 2:0 premagali bržkone najboljšo jugoslovansko reprezentanco vseh časov (Beara, Stanković, Crnković, Čajkovski, Horvat, Boškov, Ognjanov, Mitić, Vukas, Bobek, Zebec), dve leti zatem pa so kot veliki favoriti prišli na Mundial v Švico.
32 tekem brez poraza in – potop
Pred tistim svetovnim prvenstvom je Madžarska v dveh letih odigrala kar 32 zaporednih srečanj in v tem času oddala le štiri remije! Med ostalimi je premagala tudi Angleže na Wembleyu s 6:3, na povratni tekmi v Budimpešti pa izumitelje modernega nogometa celo ponižala s 7:1! Bozsik in kolegi so v takem slogu pričeli tudi svetovno prvenstvo, saj so najprej ugnali Južno Korejo kar z 9:0, nato pa z 8:3 še Nemčijo. Najbrž jih je prav visoka zmaga proti “pancerjem” uspavala, saj so se jim le-ti kasneje maščevali v finalu, ko so dosegli eno najbolj presenetljivih zmag v zgodovini nogometa. Žreb ni bil ravno naklonjen “lahki konjenici”, ki je v četrtfinalu s 4:2 izločila Brazilce, v polfinalu pa z enakim izidom – vendar šele po podaljšku – tudi Urugvaj. Obe tekmi sta bili izjemno kakovostni, srečanje Madžarska : Urugvaj pa še danes spada med najboljše predstave vseh časov. Ko je na začetku drugega polčasa Czibor povišal na 2:0, je kazalo, da je že vse končano, toda kasneje je na videz nerodni Hohberg z dvema goloma izenačil in šele dva zadetka nebeškega skakalca Kocsisa v podaljšku (z enajstimi “centri” je bil tudi prvi strelec prvenstva) sta Madžarom prinesla finale.
O finalni tekmi proti Nemčiji so bile izpisane že prave sage, najbrž pa drži, da je bil glavni krivec za poraz madžarski selektor Gusztav Sebes, ki je v enajsterico postavil tudi napol poškodovanega Puskasa. Prvi madžarski zvezdnik je na začetku sicer dosegel zadetek, toda kasneje se mu je poškodba obnovila in ker takrat še niso bile dovoljene menjave, so Madžari kar 84 minut igrali praktično z igralcem manj, vztrajni Nemci pa so ponujeno priložnost sprejeli z odprtimi rokami. Svoje mnenje so kasneje povedali poročevalci, ki so v najboljše moštvo prvenstva izbrali le dva Nemca ter kar pet nogometašev Madžarske, med njim seveda tudi Jozsefa Bozsika. Glede na kakovost igre bi bil po splošnem mnenju najbolj realen vrstni red: 1. Madžarska, 2. Urugvaj, 3. Brazilija, 4. Nemčija, toda obrnilo se je drugače, madžarska reprezentanca pa nikoli več ni bila tako blizu osvajanju najpomembnejšega svetovnega naslova. Pravzaprav se mu nikoli več ni niti približala…
Član parlamenta
Štiri leta kasneje sta na švedskem svetovnem prvenstvu od slavne “lahke konjenice” igrala le še vratar Grosics ter neizogibni Bozsik, toda takrat je bilo vse drugače in Madžari so se po ponovljeni tekmi z Walesom poslovili že v prvem krogu. Vmes je namreč 1956. leta prišlo do sovjetske agresije na Madžarsko in mnogi od najboljših nogometašev – med njimi tudi veliki Ferenc Puskas – so zapustili državo ter si poiskali kruh v tujini. Boszik je kljub vsemu ostal zvest svojemu Kispestu, še med igralno kariero pa je bil izvoljen za poslanca v madžarskem parlamentu, kar tudi dokazuje, kako zelo so ga cenili rojaki. Mimogrede, si zamislite npr. Vinka Gorenaka na nogometnem igrišču? No, saj si ga tudi v parlamentu težko …
Vsekakor je bil Boszik prototip inteligentnega nogometaša, kajti na prvi pogled je deloval leno, čeprav je bil vedno na pravem mestu, a je zelo redko napravil odvečen korak. Izjemne so bile njegove podaje na srednje in dolge relacije, ki so le redko zgrešile soigralca. Kot ljubljenec gledalcev v Budimpešti je odbil celo vrsto mamljivih ponudb iz tujine, kasneje pa je v svojem Honvedu ter za kratko tudi v reprezentanci prevzel trenersko vlogo. Tudi na tem položaju je bil dokaj uspešen, kajti prav on je konec 60-ih let “izbrusil” zadnjega velikega mojstra madžarskega nogometa Floriana Alberta, s položaja selektorja pa je moral odstopiti zaradi bolezni.
Gol tudi na stoti tekmi
Za reprezentanco je odigral natančno sto tekem, prav na zadnji tekmovalni proti Urugvaju leta 1962 pa je zabil svoj enajsti zadetek. Pripomogel je tudi k uspehu Madžarov v kvalifikacijah za SP ’62, vendar v Čile ni potoval, saj je menil, da je 37 let le preveč za dvoboje z najboljšimi svetovnimi nogometaši. V nogometu je vztrajal praktično do smrti, ki pa je prišla zelo zgodaj, kajti v 53. letu starosti ga je izdalo šibko srce.
V vsakem primeru je bil prav Jozsef Bozsik eden ključnih mož velike generacije madžarskega nogometa, ki jo bodo naši vzhodni sosedje le težko ponovili. Takšni igralci se rojevajo redko, žal pa tudi Bozsik ostaja med tistimi, ki se niso nikoli okitili z najpomembnejšimi lovorikami. Evropskih klubskih pokalov v času vladavine njegovega Honveda še ni bilo, reprezentanca pa leta 1954 (nesrečno) ni izkoristila svoje velike priložnosti. In kot je znano – izgubljena ne vrne se nobena…
Jozsef Bozsik (Madžarska)
Rojen: 28. november 1925, Kispest (Madžarska).
Umrl: 31. maj 1978, Budimpešta (Madžarska).
Reprezentanca: 1947-62 Madžarska (101 tekma/11 golov). 2. mesto na SP 1954 v Švici, 1. mesto na OI 1952 v Helsinkih.
Klub: 1943-62 Honved. Razglašen za madžarskega igralca v l. 1952.
Boris Planinc
