Zakaj pride do tako velikih razlik med dogodki, ki bi morali biti po učinku približno enaki?
Česa piranski občinski uradniki ne razumejo?
Končalo se je, tako pravijo, rekordno turistično poletje. V tem obdobju se je zvrstilo veliko število prireditev. Bogat je bil spored Avditorija in pestro je bilo dogajanje na Tartinijevem trgu v Piranu. Celo »na ulici« v Portorožu se je zgodilo par dogodkov.
Tokrat ne bomo govorili o pregovorno slabi promociji in o slabem obisku »občinskih« prireditev v piranski občini. Poskušali bomo le narediti primerjavo med dvema prireditvama in poskušali razumeti, zakaj je ena nekaj svetlobnih let uspešnejša od druge.
Primerjali bomo 7. Sladko Istro in 13. Solinarski praznik. Sladka Istra je eden izmed množice dogodkov, ki jih organizirajo v Kopru. Solinarski praznik pa je osrednji oz. najpomembnejši praznik piranske občine. Pravijo, da je Piran zrastel na soli in da se tam vse vrti okoli soli.
Sladko proti slanemu
Leta 2009, ko je Solinarski praznik upihnil že 7. svečko, je Sladka Istra šele privekala na svet.
Naj takoj na začetku poudarimo, da so številke v primerjavi »okrogle«. Take so zaradi lažjega pregleda, enostavnejšega razumevanja in ker nimamo točnih podatkov. Prepričani pa smo, da so vse te številke v resnici višje.
Na Sladki Istri 2015 je bilo 130 razstavljalcev, obiskalo naj bi jo 50.000 ljudi. Ta podatek je pomemben, ker razstavljalci plačajo stojnice in obiskovalci kupujejo degustacijske kupone.
Recimo, da dvodnevni najem stojnice stane 100€ in da je bilo prodanih (samo) 50.000 degustacijskih kuponov. Najbrž si od prodanega kupona organizator vzame nek delež za režijske stroške (tisk, prodaja…).
Izračun:
130 stojnic x 100€ = 13.000€
50.000 kuponov x 0,10€ = 5.000€
Organizator Sladke Istre naj bi tako imel skoraj 20.000€ s katerimi lahko zelo dobro nadgradi sredstva, ki jih dobi iz proračuna.
Solinarski praznik 2015 je na Tarinijev trg v Piran privabil skoraj 1000 obiskovalcev, ki so si lahko ogledali kakih 20 stojnic s kulinariko in drugimi domačimi izdelki. Istočasno je na odru potekal tudi »kulturni« program.
Organizator ni imel nobenega dodatnega zaslužka s katerim bi lahko nadgradil približno 20.000€ sredstev iz proračuna, kolikor naj bi stala prireditev.
Organizator Sladke Istre se je pohvalil, da je letos postavili rekord tako po številu razstavljalcev, kot po številu obiskovalcev.
Organizator Solinarskega praznika se je pohvalil, da je bilo letos med gledalci že več obiskovalcev oblečenih v bele srajice (bela barva je simbol soli).
Kaj nam pove primerjava?
Kaj nam lahko pove ta kratka primerjava? Pove nam lahko veliko o organizatorjih, o njihovih pogledih svet na in o zahtevah naročnika. Predvsem nam pove, da ima eden izmed organizatorjev vizijo in ve, zakaj dotično prireditev organizira.
Žal nam primerjava teh dveh prireditev nazorno pokaže kako enega izmed organizatorjev ne zanima, kaj bo dobil nazaj za porabljen javni denar. Naj na tem mestu spomnimo, da v Sloveniji kriza še kar traja. Še vedno je potrebno varčevati in vse občine varčujejo tako, da namenjajo manj denarja za delovanje društev, šol in drugih dejavnosti. Če denar, ki ga občina Piran dobi za svoje prireditve praktično vrže skozi okno, brez učinka in brez dodane vrednosti za teritorij in promocijo turizma, potem bi lahko ta denar namenila šolam in vrtcem, da bi le-ti lahko vzgojili učinkovite osebe, ki bodo znale bolje upravljati z našim državnim premoženjem.
Pozitiven pogled v prihodnost
Pravijo, da je sol simbol modrosti in zato verjamemo, da bodo sečoveljske soline kot največje soline na Jadranu pozitivno vplivale tudi na piranske občinske uradnike.
Mojmir Kovač
