Naše poti so zasebni neprofitni zavod, ustanovljen za organiziranje programov kvalitetnega preživljanja prostega časa otrok, mladih, odraslih in družin. Naše poti so zavod, ki naravo, šport, gore, umetnost dojema kot podlago za iskanje lepšega, boljšega, bolj povezanega, izpopolnjenega. Naše poti ustvarjajo programe, ki želijo nuditi znanje za bogato in doživeto življenje v vseh življenjskih obdobjih.
Kamp Valkanela pri Vrsarju in taborni prostor ob Soči v dolini Lepena sta kraja, kjer je zavod za aktivno preživljanje prostega časa Naše poti to poletje našel prostor za svoja tradicionalna tabora: sedmi tabor za otroke, poimenovan Mala šola življenja in deseti planinski tabor za družine.
Po kampu v Sesljanu, indijanski vasi Term Čatež, Termah Olimia in kampu Mareda smo odlično nastanitev za naš tabor za otroke našli v mobilnih hišicah kampa Valkanela. 31 otrok iz piranske in koprske občine, starih 7 do 16 let je pet dni preživelo ob kopanju in igri, predvsem pa ob vsakodnevnih nujnih opravilih. In tu ne mislimo samo na pospravljanje postelje ali umivanje zob! Vsi udeleženci so, razdeljeni v, po starosti heterogene, skupine in ob pomoči mentorja sami skrbeli za svojo prehrano: od načrtovanja, preko nakupovanja, do priprave obrokov in končnega pomivanja posode. Skozi teden so otroci spoznavali, da je pot od želje po kosilu do polnega krožnika bistveno daljša od tega, kar so navajeni; spoznavali so, da je potrebno za vsak še tako preprost obrok marsikaj narediti. »Najprej delo potem zabava« je bilo reklo, ki tukaj ni bilo vezano na običajno spodbujanje k opravljanju šolskih obveznosti ampak na bolj primarne, življenjske naloge. Saj, če bi kdo vprašal, kaj smo pa počeli na tem taboru, bi lahko rekli: »Ja, kopali smo se, a ne? Ampak: PREJ je bilo potrebno pomiti posodo; ŠE PREJ je bilo treba skuhati kosilo; ŠE PREJ je bilo treba iti v trgovino; NAJPREJ smo se morali pa zmeniti, kaj bomo sploh jedli (in, seveda, kaj bomo znali narediti). Drugače smo se pa samo kopali, kaj pa drugega.«
Eno majhno podrobnost je še potrebno omeniti. Otroci s sabo niso smeli imeti svojega denarja, prvi dan pa so dobili žepnino. Tako so imeli denar, vsak svojih 100 kun, s katerim so si lahko kupili kaj čisto zase: sladoled ali čips ali karkoli pač, samo s svojim mentorjem so se prej o nakupu posvetovali. Zakaj nič svojega denarja? Nekaj zato, da ne bi kdo prišel na tabor Male šole življenja s toliko denarja, da bi hotel namesto kuhanja na pico hoditi. Predvsem pa zaradi tega, da imamo vsi enako in ravno dovolj, da si lahko nekaj privoščiš, hkrati pa moraš o tem razmisliti in ti ne sme biti vseeno, za kaj boš svoj denar zapravil.
Koliko smo bili uspešni, koliko so se otroci naučili? Pet dni ni veliko, bolje bi bilo, da bi takšen tabor trajal vsaj dva tedna. (No, morda še bolje 12 krat po dva tedna vsako leto, okvirno.) Nekaj občutka za »pravo življenje« pa so vendarle lahko dobili. Odgovornost za nadgrajevanje teh občutkov leži, seveda, na starših. Naše poti pa bodo v tej smeri tudi še kaj pripravile, to lahko obljubimo.
Tabor za družine je pa povsem neka druga zgodba.
(Nekaj moramo opredeliti takoj v začetku tega zapisa. Pojem »družina« ima na našem taboru nekoliko, recimo, neobičajno vsebino: družina je tista skupina različno starih oseb, ki jih povezuje ožja ali širša sorodstvena ali prijateljska vez in se na tabor pripelje (v ekstremnih situacijah lahko kdo pride tudi peš) kot povezana celota. Z leti taborjenj se je tako pojem družina opredelil na dveh nivojih. Prvi nivo je družina kot skupina po skupnem prihodu povezanih posameznikov. Drugi nivo pa je družina vseh taborečih. Ožja in širša družina, tako nekako.)
Leta so nas vodila po različnih lokacijah po dolinah in planotah našega gorskega sveta. Vsako leto se tabora udeleži kakšna nova družina, letos so bile takšne tri. Skoraj vsako leto tudi »stalne« družine doživijo kakšno spremembo, takšno ali drugačno dopolnitev in izpopolnitev (da ne rečemo »izboljšavo«). Razmere se tako vsako leto spreminjajo. Nekateri odraščajo, nekateri postajajo bolj zreli, nekateri se starajo, kdo na družinskem taboru celo shodi. Starostni razpon udeležencev (članov širše družine) je od 70 let do par mesecev, tako je tudi program tabora temu prilagojen. Podnevi se hodi po hribih in dolinah, ponoči se igra karte, ne delajo pa vsega tega vedno isti posamezniki oziroma vsi. (Kdaj naša skupina mladincev med 14. in 20. letom v času tabora spi, ne vemo, verjetno jih starši par dni po taboru pač pustijo v postelji.) V tednu dni naredimo tudi orientacijski pohod, ogledamo si kakšne lokalne naravne ali kulturne znamenitosti, pojemo ob večernem ognju, pečemo hrenovke, igramo badminton, običajno najdemo kakšen primeren prostor za kopanje, letos smo šli pa celo v kino. Ob zadnjem tabornem ognju imamo krst, letos sicer ne, tako majhnih otrok pa že ne bomo tepli, smo pa imeli taborno poroko. V teh desetih letih smo letos tretjič taborili v šotorišču, ki ga postavijo štiri za svoje poletne tabore povezana planinska društva. (Navadno smo bili zraven v času olimpijskih iger: leta 2008 in 2012.) Tako je bila naša naloga tabor na koncu podreti in pospraviti. Zanimiva naloga, ki smo jo opravili res dobro in tako s študijo »Analiza doprinosa k podiranju in pospravljanju tabora mladih članov Družine skozi čas« dokazali tezo o »odraščanju in zorenju« naših mladincev, ki so pred sedmimi leti, resda še otroci, tu pa tam po vztrajnem pregovarjanju prestavili kakšen šotorski klin, danes pa samostojno in odgovorno prispevali k opravljenemu delu.
Slovo je vedno na nek način naporno. Resda nekoliko utrujeni, pa vendar vemo, da se večina med nami celo leto ne bo več srečala. Do snidenja na prihodnjem taboru, nekoliko razseljena družina smo, pač. Smo si pa letos obljubili, da se po deseti obletnici tabora jeseni zberemo v Bavšici, kjer se je tabor začel in si skozi projekcijo fotografij obudimo spomine na vse skupaj prehojene poti in, predvsem, na naše odraščanje (in zorenje, kolikor ga je ob tem bilo).
Takrat pa se bo tudi že vedelo kam gremo prihodnje poletje – pa bo tako leto kmalu naokrog.
Tomaž Mikeln, zavod Naše poti, Piran
